Program, ki ga je kuriral kolektiv revije ETC., preusmerja pozornost na osebne, politične in zgodovinske cikle, s tem ko raziskuje nestabilno območje med preteklostjo in zgodovino, pri čemer je prva pogosto podvržena nostalgiji in mitologizaciji, druga pa institucionalni selektivnosti.
Prva verzija programa je zdaj objavljena na naši spletni strani, več podrobnosti pa bomo dodali v prihodnjih tednih. Spremljajte nas!
O ETC.
Letos je program Ljubljana Art Weekenda ponovno zasnoval kolektiv revije ETC., ki letos prav tako praznuje svojo peto obletnico. Revijo, ki jo je leta 2021 ustanovil kolektiv kuratorjev, galeristov in strokovnjakov s področja umetnosti, vodijo Hana Čeferin, Ajda Ana Kocutar in Lara Mejač. Gre za ljubljansko publikacijo in kuratorsko platformo, posvečeno izpostavljanju prezrtih glasov od Baltika do Balkana, spodbujanju novih umetniških praks ter kritičnemu soočanju s sodobno umetnostjo in njenimi institucijami. Vsaka številka obravnava aktualne sodobne teme skozi eseje, intervjuje in umetniške predstavitve, s čimer spodbuja kritični diskurz in čezmejni dialog.
O TEMI VEDNO ZNOVA
Ne glede na to, kolikokrat se zavežemo, da napak in krivic preteklosti ne bomo ponovili, se zdi, da jih vseeno vedno znova reproduciramo. Letos se revija ETC. posveča ciklom – osebnim, političnim, zgodovinskim – in zastavlja vprašanje, zakaj se zdi, da nekatera dejanja ponavljamo znova in znova. Ta edicija raziskuje nestabilno območje med preteklostjo in zgodovino: prvo pogosto prežemata nostalgija in mitologizacija, drugo pa zaznamuje institucionalna selektivnost. V kolikšni meri strukture moči oblikujejo kolektivno spominjanje in obeleževanje? Kakšno vlogo imajo arhivi, spomeniki in kolektivni spomin – ne le v procesu žalovanja, temveč tudi kot potencial za mobilizacijo? In koliko tega, kar vemo o preteklosti, je fiktivno, mitologizirano ali drugače izkrivljeno in manipulirano? V času, ko algoritmi vse bolj kurirajo naše razumevanje zgodovine – določene narative potencirajo, druge pa potiskajo v pozabo – se pojavlja vprašanje, kakšno vlogo ima tehnologija pri preoblikovanju kolektivnega spomina. Medtem sodobno vojskovanje, zaznamovano z napadi z brezpilotnimi letalniki in sistemi, ki jih poganja umetna inteligenca, ponavlja starodavne vzorce nasilja, hkrati pa akterje razbremenjuje odgovornosti. Ali to pomeni, da tehnologija razkriva obstoječe cikle zatiranja ali ustvarja nove?
Ali zgodovina zreducirana na slogan okrepi ali oslabi našo odgovornost, da prisluhnemo njegovemu sporočilu? “Nikoli več” se morda ponavlja v učilnicah, muzejih in kot hashtag na družbenih omrežjih, a kaj to v resnici pomeni, ko se pred očmi svetovne javnosti še naprej odvijajo genocidi in grozote lahko spremljamo v živo? Kako naj kot očividci krmarimo med moralno jasnostjo in politično ohromelostjo? V tej številki se sprašujemo, ali se je mogoče upreti občutkom nemoči, in kakšni so konkretni koraki, s katerimi se ji lahko zoperstavimo. Kaj pomeni bojkotirati, zavrniti, ter obenem delovati in vztrajati, tudi takrat, ko so dejanja videti majhna in nezadostna? V vsakem primeru se zdi, da se boj nikoli ne konča – pred današnjimi protesti se je zvrstilo nešteto zgodovinskih primerov, in pravice, za katere so se nekoč ljudje odločno borili, tiste, ki jih morda danes jemljemo za samoumevne, so znova in znova na udaru.
Čeprav pogosto slišimo trditve, da živimo v časih brez primere, se lahko iz zgodovine, iz nekdanjih dinamik moči in pozabljenih pripovedi, še marsičesa naučimo. Vedno znova vabi umetnike_ce in pisce_ke k razmisleku o zanki med spominom in pozabo, med preteklostjo in sedanjostjo, med ponovitvijo in izbrisom. V letošnji ediciji se sprašujemo: ali smo obsojeni na ponavljanje, ali pa naj se k preteklosti vrnemo zato, da bi na novo premislili prihodnost?
O LETOŠNJI VIZUALNI PODOBI
V fotografski seriji Eve Bevec V spomin se za navidezno veselim motivom cvetja skrivajo globlja razmišljanja o neizogibnih ciklih ponavljanja, ritualov in minljivosti. Na prvi pogled cvetlični aranžmaji vzbujajo občutek spomladanske lahkotnosti in obnovitve, a jih dejstvo, da so bile fotografije posnete na slovenskih pokopališčih, umešča v tradicijo pogrebnega cvetja – stoletno staro prakso, namenjeno počastitvi mrtvih in tolažbi živih. Krizanteme, lilije, gerbere, nageljni in gladiolusi, tipične slovenske pogrebne cvetlice, so posnete v avtoričinem značilnem vizualnem jeziku, ki izpostavlja vsakdanje življenje, naše navade in pogosto spregledane, absurdne podrobnosti, z namenom, da bi razkrila globlje družbene dinamike. Vsaka cvetlica je prežeta s simbolično težo spoštovanja in žalosti, ki se razvijata kot vzorci skrbi in spomina ter ponavljata skozi generacije. Serija, ki jo je umetnica ustvarila za letošnjo izdajo Ljubljana Art Weekenda kot odziv na temo Vedno znova, izpostavlja razmislek o tem, kako kolektivno upravljamo s spominom in amnezijo. Pri tem se sprašuje kakšna je vloga tradicije, ki nam po eni strani pomaga predelati izgubo, na drugi pa zgolj poudarja našo nagnjenost k ponavljanju istih gest, kot neke vrste družbenega telesnega spomina.
Eva Bevec (1998) je grafična oblikovalka, vizualna umetnica in fotografinja, ki deluje v Ljubljani. Diplomirala je iz grafičnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (2020) in magistrirala iz informacijskega oblikovanja na Design Academy Eindhoven na Nizozemskem (2023). Svoja dela je razstavljala doma in v tujini (med drugim na Dutch Design Weeku, bienalu Brumen, v Muzeju sodobne umetnosti Meteklova + MSUM). V svoji praksi uporablja metode esejističnega filma, dokumentarne fotografije in arhivskega raziskovanja, da postavlja pod vprašaj navidezno vsakdanje in banalne vidike svojega okolja ter razkriva globlje družbene, politične in estetske probleme.